Ključna beseda: Rade Šerbedžija

»Zakaj sem bila tako nemirna? Zakaj sem potrebovala vse to? Zakaj nenehno potrebujem dokaze o lastni vrednosti? Zakaj ne morem biti pri miru?«

»Ne moreš uporabiti tega odra ali vloge, da pokažeš svojo jezo na Hrvaško.«

»Kaj hočeš povedati? Nič se ne dogaja. Ne vem, o čem govoriš. Izmišljuješ si stvari! Nora si, to se dogaja. Svetujem ti obisk pri psihiatru.«

»Razumite me, ne bom komentiral.«

»Dragi moji prijatelji ... Kar počnejo nekateri portali in novinarji glede knjige Mire Furlan in moje omembe v njej, je cirkus, v katerem nočem sodelovati ...«

»Dragi Rade, ne veš, ne moreš vedeti in nikoli ne boš vedel, koliko si me osrečil s svojim pismom, kakor pravijo: kot da bi me sonce ogrelo!«

»Ne,«

»Čeprav ponekod neenakomerno, Šerbedžijeva Ne okreći se, sine uspešno korespondira s tem časom primanjkljaja koncertnih in kulturnih vsebin, ki niso povezane s televizijo in spletom, ko so naši spomini, tako ali drugače, zgolj duhovna hrana in pomemben vir čustvenega življenja.«